Down under

Oceanija v sebi skriva prav poseben čar, zato sva se odločila, da si jo ogledava v živo. V nadaljevanju sem strnila nekaj vtisov iz mojega popotniškega dnevnika.

Ženskam sprehod po Uluruju prepovedan
V soboto sva se zbudila ob šestih zjutraj in še v popolni temi odtavala do avtobusa, kjer so naju odpeljali po še malce temačni pokrajini vse do točke, kjer smo kilometer od Ulurja ob čaju, kavi in piškotkih pričakali sončni vzhod. Seveda so se turisti množično gnetli na leseni ploščadi, postavljeni z namenom, da narediš res „perfect photo“ brez vsakršnega drevesa, grmička ali česar koli, kar bi zmotilo ta veličastni pogled na Uluru. No, saj Avstralci vse to brez slabe vesti tudi mastno zaračunajo. Pa se je splačalo! Po kratki vožnji okrog skale so naju odpeljali nazaj v hostel.

Na Uluru lahko po označeni poti tisti malce bolj fit tudi splezajo, vendar pa je bila pot v soboto zaprta. Zakaj? Ker je ta zemlja v lasti aboridžinov, ki so si jo pridobili nazaj leta 1984, zato imajo pravico, da zaprejo določene turistične znamenitosti brez razloga.

Pa še nekaj o aboridžinih. Predvidevajo, da so prišli iz Azije pred 20.000 leti tako kot dingi po ledeni plošči. Danes živijo v Avstraliji na treh lokacijah, na severu, jugu in v puščavi. Čeprav niso več nomadi, še vedno negujejo svoje tradicije, veliko pa si pomagajo tudi s turizmom.
Njihova vera ženskam ne dopušča ogleda ali sprehoda niti po Uluruju niti po Kata Tjuti, saj je bilo to svetišče le za moške. Morda se sprašujete, zakaj lahko potem ženske turistke veselo pohajkujemo naokrog? Aboridžini so prepričani, da mi ne razumemo, kaj šele dojamemo veličine in smisla obeh svetišč in jih tako tudi ne moremo oskruniti. Precej etnocentrični pristop, pa vendar resničen.
Fotografiranje je dovoljeno z izjemo določenih jam in nekaterih svetih lokacij, čeprav na začetku niso dovolili fotografiranja. Iz enakega razloga kot prej pa so sedaj omejili prepoved fotografiranja zgolj na nekatere lokacije.

Komercialno ali romantično?

Po kosilu sva se opravila na drugi del najinega izleta, Kata Tjuta ob sončnem zahodu. Zanimiva vodička nas je popeljala po dolinah Kata Tjute, ki jo sestavlja kar 26 ogromnih skal. Njen nastanek tako kot nastanek Uluruja sega v drugo orogenezo.
Ker se Avstralci s svojo angleščino in govorom skozi nos ne potrudijo kaj dosti, da bi bili razumljivi vsem, sva z Iztokom razlago nastanka Kata Tjute razumela na dva načina. Ponujam vam mojega:
najprej je bila pangea, ki se je nato razdelila na dva plošči. Tako se je v tem delu Avstralije razprostiralo gorovje, višje od današnje Himalaje, pod njim pa je bilo morje. Ostanki tega morja so vidni še danes in sva jih lahko opazila z letala; majhna, bela in skoraj popolnoma osušena jezera. Na dnu morja sta se z leti, desetletji, stoletji izoblikovali dve ogromni jami, ki jih je morje napolnilo. Napolnilo pa jih ni samo s peskom, temveč je razburkano morje butalo ob stene “Himalaje”. Tako so se na dno potopile velike skale, med njih pa se je usedel sediment, ki je deloval kot nekakšno lepilo. Potem je sledila druga orogeneza. Tektonski premiki so obe sedaj napolnjeni jami potisnili na površje, vendar pod različnimi koti. Prva jama se je obrnila pod kotom 15 stopinj in tvorila Uluru. Uluru zato gradijo vertikalne črte, nekdanje plasti sedimenta. Drugo jamo pa je potisnilo skoraj pravokotno, pod kotom 80 ali 90 stopinj. Tako je nastala Kata Tjuta, imenovana tudi “The Olgas”, po enemu od prvih raziskovalcev.

Zahod s pogledom na Kata Tjuto je bil … čudovit! Precej manj komercialen in zares romatičen. Lepota organiziranih izletov je v tem, da te vedno na vse pretege razvajajo. Vsak udeleženec je dobil majhen stolček, šampanjec v plastičnih kozarcih za šampanjec, oreščke …
V puščavi (na predelu Uluruja je ena stopnja pred puščavo, ker velikokrat tudi dežuje) je velika nevarnost dehidracije. Tako je priporočilo, da odrasel človek spije 1 liter vode na uro, ob aktivnostih pa se več! Naš avtobus je imel tako tudi 400-litrski rezervoar s hladno vodo, ki smo si jo lahko dotakali po potrebi.

Pohajkovanje po Kata Tjuti je potekalo vodeno, vendar se na treking lahko odpraviš tudi sam. Za ta podvig potrebuješ avto, saj je bil hostel od najine druge znamenitosti oddaljen kar 46 km. Ja, v Avstraliji ni nič za vogalom 🙂
Vse poti so markirane, opozorijo te na težavnost, hojo, čevlje, klobučke, sončno kremo, vodo … itd. Skratka težko narediš kar koli narobe:)

Na poti nazaj se nama je uresničila še neizrečena zelja … v živo sva videla kenguruje! Enega mladička in enega odraslega! Pohopsala sta mimo nas in se skrila v travo 10 m stran, kjer smo jih potem atrakcij željni turisti slikali do onemoglosti!

Couchsurfing – da ali ne?
Spoznavanje ljudi in nove kulture, sklepanje novih prijateljstev, druženje ob kavi … Vse to obljublja spletna stran couchsurfin.com. Pa sva se odločila, da jo preizkusiva.
Prva dva gostitelja sta bila dva Sydneyjčana, sledil je policist iz Brisbana in upokojenka iz Aucklanda. Izkušnje z vsemi tremi: zelo pozitivne! Iz mojega popotniškega dnevnika o policistu:

»Najin drugi gostitelj kavča (couch host) je zelo prijazen. Stanujeva pa v eni tistih lesenih hiš na dolgi stanovanjski ulici po hribu navzdol, kjer se sosedje ne poznajo ravno dobro, stene so tanke in brez ogrevanja, vhod v stanovanje iz verande direktno v dnevno sobo 🙂 Zabavno 🙂
Danes sva se pozanimala tudi, koliko dopusta in bolniške imajo Avstralci – pa nama osnova ni bila všeč, nadgradnja pa je bila zavidljivo dolga. Gre pa takole. Osnovni dopust je 20 dni letno, poleg tega dobiš se 10 dni bolniške (sick days). Ko delaš za isto podjetje 10 let, dobiš po navadi se dodatne tedne dopusta, tako da nabereš nekje 12 tednov letno! Se ne bi pritoževala! Je pa bolj strogo z dnevni bolniške, ker v primeru daljše odsotnosti z dela zaradi bolezni nisi plačan v nedogled. Najprej porabiš bolniško, nato ves dopust, potem pa se pritok denarja preneha. Državne službe pa so tukaj na boljšem, ker država skupaj s tabo vplačuje v zavarovanje, s katerim si potem v primeru dalje odsotnosti iz dela plačan še 2 leti.

Crocodile hunter
V torek sva se odpeljala v Australia Zoo, v enega najbolj znanih živalskih vrtov v Avstraliji. Poudarek je seveda na krokodilih, seveda pa nisva zamudila tudi slikanja s koalo in kenguruji, ki v velikih ogradah prosto skačejo in so več kot pripravljeni ustreči fotografskih željam turistov 🙂 Avstralci te velike ograde imenuje kar walkthrough, ker se sprehodiš skozi njihov življenjski prostor.
Fenomenalni so bili tudi tigri, ki so se podili za igračkami in skakali po vodi. Ker pa so to zelo ogrožene živali in jih morda leta 2020 ne bo več (z 100.000 so se številke skrčile kar na 5.000), smo lahko z nakupom tigrskega spominka prispevali k njihovem ohranjanju. Temu se seveda nisva mogla upreti, tako da v najinih prepolnih nahrbtnikih potujeva še z eno sliko več 🙂

Živali vodijo na sprehode tudi na povodcih, pitone imajo ovite okrog telesa, tako da imaš včasih občutek, da si v divjini … Sploh, ko si ogledaš vseh enajst strupenih kač iz Avstralske celine in ostalih sedem nestrupenih pitonov … No, v Avstraliji domuje tudi najbolj strupena kača na svetu, vendar na srečo v tem delu, kjer sva midva 🙂
Na žalost strastnega Steva Irwina, znanega pod imenom Crocodile Hunter, ni več med nami, vendar njegova družina in prijatelji skrbijo za to, da Zoo preseže vsa pričakovanja!

Ko potuješ v deželo aboridžinov …
Danes sva se pobliže spoznala z aboridžinsko kulturo. Kot dva bama (people) sva obiskala Tjapukai (eno od 1500 plemen aboridžinov v Avstraliji). No, obiskala sva njihov kulturni center z istim imenom, kjer sva si lahko ogledala film o njihovi zgodovini (grozljivo …), nastanek sveta po njihovi filozofiji, zaplesala in zapela skupaj z njimi, slišala veliko o bumerangu in metanju sulice ter nakupila spominke, ki jih sami tudi izdelujejo (za razliko od ostalih 80 % spominkov na avstralskih policah, ki so na žalost narejeni kje drugje kot na Kitajskem).
Ker imajo desničarji drugačen bumerang kot levičarji, sva kupila enega za levičarje in drugega za desničarje. Vsi pa ga morajo metati nekako pod kotom 80 stopinj, nikakor ne kot frizbi! Obstaja tudi krizni bumerang, ki ga se danes uporabljajo za lov kengurujev in drugih živali.
Med petdesetimi uslužbenci centra so praktično vsi aboridžini in živijo nekakšno dvojno življenje. Hodijo v službo, učijo se angleško, otroci se izobražujejo v šolah, živijo v hišah … Vendar pa živijo na svoji zemlji in v prostem času lovijo kenguruje, valabije, kasaverije (cassavery je tipičen in zelo nevaren ptič) ter tako negujejo svojo kulturo. Vsa plemena severno od Cairnsa govorijo isti jezik, vendar pa obstaja sedem dialektov, ki se med seboj ne razumejo. Celo svoje ime prevedejo v vsak jezik drugače!
Seveda nisva zamudila brezplačne poslikave obraza in slikanja z prvotnimi prebivalci Avstralije …

Trden kot kokosov oreh?
Najprej nekaj o mestu, kjer preživljava najin toplejši del potovanja. Turistično mestece s 120.000 prebivalci na severu vzhodu Avstralije, znano kot žurersko mesto backpackerjev – Cairns. Center je poln trgovinic, barov, restavracij okolica pa krokodilov. Klima je vlažna in trenutno je zelo „mrzlo“ 25–28 stopinj in 60-odstotna vlažnost 🙂 Vremenski napovedovalec vsak dan sproti tolaži prebivalce te regije, naj zdržijo zimo, saj kmalu prihaja vroče poletje, ko se ti mokri lasje ne posušijo na zraku nekje do jeseni … Že sedaj je sušilec za oblačila nujen, razen če jih obesiš pod ogromen ventilator.

Odločila sva se, da vsak dan poskusiva novo tropsko sadje – papaja, marakuja (passion fruit), makadamski oreščki, kokos … Spekla sva si tudi kengurujski zrezek … Vse nama je slo dobro od rok, ko pa sva začela sekali kokosov oreh, je zadeva postala precej težavna. Po dolgotrajnem namakanju itd. nama je prijazen sostanovalec v hostlu, ki sploh ni videti popotnik, ker ves čas sedi pred TV, izdal skrivnost odpiranja kokosovega oreha, ki se jo je naučil na Madagaskarju. Gre pa takole: ko imaš enkrat samo notranji del, poiščeš ti črne pike, skozi katere z ostrim nožem narediš dve luknji – eno za sok, drugo za zrak. Nato odtočiš tekočino, z vso silo vržeš oreh ob cesto, da se razleti in notranjost umiješ ter zdrgneš v posodi z vodo. Prvo umivanje ti da kokosovo kremo, drugo pa kokosovo mleko. Tale drugi del naju danes še čaka.