Letos smo izbirali naj potovanje in bralci najinega bloga ste bili vabljeni, da pošljete svoje popotniške zgodbe. Najboljše tri smo tudi objavili 🙂

»MAMI, ALI SI TI NORMALNA? KAM SI PELJALA SVOJA OTROKA?«

 

Tako je name vpila šestletna hči, ko smo se s splavom, narejenem iz traktorskih zračnic, spuščali po brzicah reke, ki se je vila skozi pragozd na severu Sumatre. Komaj kaj je videla izpod rešilnega jopiča, ko ji je voda pljusknila v obraz. V tistem trenutku sem pomislila, da sem mogoče s to našo avanturo res malce pretiravala. Po reki smo se vračali z dvodnevnega trekinga po pragozdu.

Ko nas je pred tremi dnevi taksi odložil na robu vasi Sabang in smo po dvajset minutni hoji po blatni, spolzki in ozki poti končno prispeli do naše namestitve, nismo vedeli, kakšne preizkušnje so pred nami. Vse od študija veterine sem sanjala o srečanju z orangutani v njihovem naravnem okolju. Tako sem za svojih okroglih štirideset z družino odpotovala v Indonezijo. Ob načrtovanju naše poti sem razmišljala tudi o možnosti spanja na prostem v divjini. Toda »prizemljen« in zaščitniški mož (beri: strah pred plazilci) nad to možnostjo ni bil navdušen. Ker pa so bili domačini vajeni takšnih izgovorov in v želji po večjem zaslužku, so nam ob razložili, da je edina možnost spanje v džungli, ker je hotel polno zaseden. In tako smo se zgodaj zjutraj v spremstvu dveh vodičev odpravili na pot.

Ko sem gledala strma pobočja poraščena z orjaškimi plezalkami, mahom in z visokimi drevesi, sem šele dojela, kaj je prava džungla, kot jo vidiš le v filmih o Tarzanu.
Želja po srečanju z orangutani je bila tako velika, da smo z lahkoto premagovali visoko vlago, komarje, vročino, vzpone v hribe, ki so bili tako strmi, da smo se na delih poti lahko vzpenjali samo po koreninah dreves in si vtirali pot s sekanjem rastja. Vodiča sta zaradi izkušenj iz preteklosti mislila, da bosta morala našo šestletnico in osemletnika nositi, kot druge otroke. Vendar sta bila otroka navdušena nad vsem kar sta videla in vseh osem ur hoje brez težav premagovala ovire, z velikim veseljem še mimogrede splezala na kakšno drevo, se vrtela po vejah,… le mož je tu in tam vprašal vodiča kje so kače in tigri in vedno sta odgovorila: »No problem. No snake. No tiger. Deeper in the jungle.«

Srečanje z orangutani, ki sta jih vodiča poznala in ločila po obrazih, je izpolnilo vsa pričakovanja. Jezna orangutanka je v nas z drevesa metala veja, druga nam je prinesla pokazati svojega mladiča, samci pa so večinoma sedeli visoko v krošnjah dreves in nas opazovali le od daleč. Giboni so se urno gibali visoko nad nami, manjše opice pa so bile bolj pogumne ter so blizu nas oprezale ali bodo dobile kaj riža z zelenjavo ovitega v bananin list. Proti večeru smo prispeli do naše namestitve ob potoku, globoko v pragozdu: na zemljo položen črn polivinil in streha iz lesenih palic in polivinila. Od nekje se je prikazal kuhar, skupaj smo skuhali večerjo in se po večerji kopali v bližnjem potoku, ki so ga za nami zasedli preko meter dolgi kuščarji. Mož je pozelenel….otroka sta navdušeno kričala, kako lepe živali. Odpravili smo k počitku, naši spremljevalci so zakurili ogenj in se pogovarjali, kako bodo sedaj jedli sočno belo meso. Po vseh zgodbah o ljudožerstvu ljudstva Batak, ki je v preteklosti živelo na tem območju in zanimivi angleščini, si je mož že predstavljal kako nas kuhajo…. Pričelo je deževati, ulivati, tema kot v rogu in nešteti glasovi, vriski, kriki divjih živali. Kar predstavljaš si vse filmske grozljivke… otroka sta od utrujenosti hitro zaspala. Celo noč so nas obiskovali, hrošči, pajki, miši,…. Verjetno ni potrebno poudarjati, da je zadnji od onemoglosti zaspal mož in se od skrbi za družino, zaradi vreščanja opic, ki so v tropih skakale z vej v potok, kjer so imele jutranjo zabavo, tudi prvi prebudil. Neprespan je zlezel izpod polivinila in srečal žival o kateri je toliko spraševal in ga je tako skrbela. Kača. Mimo njegove noge. Ko smo z otroci pokukali izpod polivinila, smo obnemeli nad videnim prizorom in kasneje bruhnili v smeh, saj je bil mož čisto prestrašen in bled.

Da so nam skrajšali osemurno hojo nazaj v hotel na tri ure, smo odšli do reke, po kateri smo se na zvezanih traktorskih zračnicah spustili po brzicah reke in na cilj prišli mokri, vendar navdušeni. Otroka sta po začetnih brzicah premagala strah in od navdušenja kričala, hotela še več brzic, višje valove in še enkrat na začetek spusta. Mož je bil ponosen na svoj dosežek, toda močno potreben hladnega piva, ki ga je ob povratku v hotel spil z vodičema. Hvaležen, da sta nas varno pripeljala nazaj.

Na dan odhoda smo se ob tretji uri zjutraj odpravili proti mestu, kjer bi nas moral počakati prevoz, ki ga seveda ni bilo. Po dvournem čakanju sredi ničesar z dvema zaspanima otrokoma, se je ob zvokih iz džamije končno prikazal voznik, ki je moral najprej opraviti jutranjo molitev. Zaradi zamude je hotel z divjo vožnjo nadoknaditi izgubljeni čas in uspelo mu je, da nas je pravočasno pripeljal na letališče.

Smo ujeli letalo? Ne, nismo. »NO PROBLEM, jutri lahko greste naprej,« so nam zagotavljali odgovorni za predčasen vzlet letala. In smo – brez prtljage (ki je potovala po predvideni poti potovanja) pristali v hotelu, ki je bil, poudarjam, najvišja zgradba daleč naokoli v mestu Medan. V najvišjem nadstropju smo pristali mi, turisti, nevajeni Sumatre. Tanke stene, zatohel vonj, čudni glasovi in zobna pasta, ki v kopalnici pade na tla prvič in, ko jo postavimo na umivalnik še drugič, kaže na to, da se nekaj dogaja. Vsi zbrani v kopalnici modrujemo, da je zaradi spolzkega umivalnika, da je hči ni dobro postavila… Utrujeni, neprespani od pretekle noči, popadamo v malo večjo zakonsko posteljo z dvojnim vzmetenjem. Takoj, ko otroka zaspita, se postelja strese. Z možem se vprašujoče pogledava. Ponovno se strese in ko se strese še tretjič z možem skočiva pokonci: »POTRES!!!!. A gremo na ulico?« Spet potres. Pogled na ulico in hodnik hotela pove, da se nihče ne vznemirja. Hitro na svetovni splet, potres, Sumatra in vse je jasno, manjši potresi so tukaj nekaj vsakdanjega. Greva v posteljo in zjutraj se prebudimo, živi. Ob odhodu iz hotela vprašamo, zakaj so nas dali v najvišje nadstropje in spet odgovor: »NO PROBLEM, saj so čisto nedolžni potreski.« Aha, za domačine.

Poletimo na otok Lombok, se vkrcamo na ladjico in štiridnevno plovbo do otoka, kjer prebivajo komodoški varani, kuščarji, ki so dolgi tri metre in živijo samo še v tem delu sveta, ampak to je že druga zgodba. Je pa ena podobnost, tudi tam je bil moj mož ves bled…:)

Lara Sotlar Urankar